30.11.2011

Zakaj se ljudje sramujejo očal?

Objavljeno v Lajf. , avtor fluroscentnazelva

Ne to mi res ni bilo nikoli jasno. Sicer sem tudi sam eden od “špeglarjev” ampak meni so moja očala čisto všeč!
Enostavno sprijazniš se s tem, da brez njih ne vidiš in da so ful fajn ker z njimi pa vidiš!
Ampak ne, ljudje se strahotno sramujejo očal. Skrivajo jih v predal, ter jih iz njega vzamejo samo takrat ko morajo kaj nujno videti. Groza.
Ali pa si nabavijo leče, kar je ena od rešitev. Vendar sem mi zdi, da sem se očal navadil. Da je moj obraz brez njih prazen.

  • Share/Bookmark
27.11.2011

Ero 4

Objavljeno v Lajf. , avtor fluroscentnazelva

Zbudi me opomnik na telefonu, in ko mi pred očmi zaplešejo črke `odhod na morje` sem v trenutku buden. Skočim pod tuš ter pustim, da vroča voda teče po mojem telesu.Ko zaprem oči si zaželim, da bi se lahko prepustil toku.

Že čez dobro uro se že peljem po avtocesti. Queeni prepevajo We are the champions in jaz prepevam na glas. Vesel sem, da odhajam na morje. Stran od mojega stanovanja, od Robija in od vseh malih pederskih burk. Gneče ni zato hitro prispem do družinskega vikenda.

Ne da bi razpakiral stečem direktno iz avta v morje, ki se blešči pred vikendom. Raj na zemlji, pomislim, ko zaplavam v modrino kar gol.

Ko pridem iz morja ga vidim na pesku. Naslonjen na komolcih zre vame in ne reče nič. Ko se ga želim dotakniti, izgine.

Nisem si želel, da bi bil pravljica.

KONEC

  • Share/Bookmark
22.11.2011

Hotko 1#

Objavljeno v Lajf. , avtor fluroscentnazelva

Mika bi lahko poležaval zraven mene in me inštruital matematiko!

  • Share/Bookmark
21.11.2011

Politika

Objavljeno v Lajf. , avtor fluroscentnazelva

mi je začela iti na živce.
mi povzroča drisko.
mi gre na bruhanje?

In ne nočem več biti revolucionar če moraš za to biti politik! Pfuj!

  • Share/Bookmark
21.11.2011

Ero 3

Objavljeno v Lajf. , avtor fluroscentnazelva

Naslednje jutro se zbudim s glavobolom. Ko se zvalim iz postelje me prešinejo slike prejšnjega večera. Je res? So bile samo sanje?
Res je bilo, jaz pa si želim, da bi bile sanje. Da bi samo sanjal tvoj besni pogled. Prešine me butasta misel, da se verjetno nekje v meni še vedno pretakajo tvoji encimi. Bos oddrsam do kuhinje ter si nalijem pomarančnega soka. Pogledam skozi okno ter upam, da bom čez cesto zagledal njega. Ni ga, dež lije kot iz škafa in na terasi ni nikogar.

Upijanim se, klin se s klinom zbija pravijo! Tako dober občutek je kot se po steklenici in pol vstaneš ter se svet okrog tebe tako čudovito vrti…  Vržem se na kavč pred televizijo, da bi gledal televizijo, vendar prej zaspim.

Sanjam čudovite sanje. Sanjam Robija od sebi, kako poljublja moje telo in jaz njegovo in globoko me pogleda v oči… In potem me zbudi zvonec. Ti pizda! Skočim na noge, globoko prepričan, da jeon pred vrati. Kar v boksarcah odprem vrata se nasmehnem inzagledam Leona. Samo to je še manjkalo!

Slabo mi je, vrti se mi, glava me boli in Leon se je končno dokopal do mojega stanovanja. Leon je moj bivši, ki me že tri mesece obsesivno zasleduje. Pred tremi meseci sva končala, ko sem ugotovil, da so njegovim prijateljicam znane vse podrobnosti iz najinih posteljnih igric.

“Smrdiš… natančneje po nečem žganem,” si me cinično ogleda ter se sesede na barski stolček. Spet se vržem na kavč in zastokam:”Izgini iz mojega stanovanja. Samo mora si, samo grde sanje!”

Zaprem oči, štejem do deset, odprem oči in še vedno je tam. S nožem ki leži na pultu si čisti nohte in me izzivalno gleda.

“Samo pogovoril bi se rad s teboj, ker se me pa izogibaš kot kuge je to zelo težavna naloga” se zahahlja.

“Poslušam!”

“Veš, pri meni je še vse isto kot takrat. Vem, da si želiš… Dobro sva se imela skupaj,” pravi ter se mi približuje.

Črno- modro karirasto srajco počasi odpenja. Od spodaj navzgor, da vidim trebušne mišice. Pizdun, obvlada me. Ima me v pesti.

Nežno se skloni nad mene, počaka na reakcijo, ker pa ga samo gledam, me začne poljubljati. Čez čas se vklopim in mu začnem poljube vračati.

V glavi mi divja vihar in kar naenkrat ga odrinem s sebe, da pade na preprogo.Vidim presenečenje v njegovih očeh, ki ga kmalu nadomesti jeza, in takoj zatem zaničevanje.

“Še boš prišel nazaj. Ljudje se vedno vrnejo, sploh pa,  takšnega tipa več ne boš dobil!” Pobere plašč ter odvihra čez vrata. Nisem mu zmožen karkoli odgovoriti. Počutim se tako… ceneno. Zaspim…


se nadaljuje…

  • Share/Bookmark